Tretji evropski kongres OFS in FRAMA – Litva 2018

Litva, 19.-26 avgust 2018

20. avgusta 2018 se v Litvi začenja Tretji evropski kongres OFS in FRAME pod naslovom; Kdor veruje vame, bodo z njegovega osrčja tekle reke žive vode.. Tako kot običajno, ko gre za mednarodna srečanja, boste lahko »kongres na severu« spremljali preko zapisov teh, ki se ga udeležujejo. Po dnevih bodo spodaj dodajali vedno nove dogodke. Najnovejše boste našli, če prelistate do konca.

Še nekateri video posnetki: Vabilo, Ples za evangelizacijo, povzetki 1. dan, 2.dan, 3.dan, 4.dan, 5.dan, 6.dan, 7.dan ter posnetki prenosov v živo —>

Nedelja, 19. avgust 2018 – pot

Okrog polnoči smo se še zadnji poslovili preko neta s »Se vidimo zjutraj!«, da bi se v živo srečali ob sedmih pri frančiškanih v Mariboru in s sveto mašo začeli našo pot vLitvo, kjer se bo 20. avgusta (jutri) začel tretji kongres OFS in FRAMA. Prijazni bratje frančiškani nas kakopak na pot niso pustili brez zajtrka, pa saj se ga nismo niti branili. Tako smo malo po osmi uri resnično odrinili na pot. Na majhnem prostoru kombija nas je tako do večernih ur prebilo naslednjih devet ljudi:

– Predstavniki FRAME –Valentina Čermelj, Neža Tomažič, Nejc Presečnik, in br. Janez Papa (OFM)

– Predstavniki OFS – s. Dorica Emeršič, s. fani Pečar, br. Metod Trajbarič, br. Mirko Potočnik in br. Primož Kovač (OFM Cap).

Med pogovori, spanjem, petjem, molitvijo, igro, menjavanjem sedežnega reda, opazovanjem narave, ki se je vse bolj ravnala, dokler zadnjih nekaj ur ni bila že dolgočasno ravna, so nam minevale ure. Sedaj bi že z zavezanimi očmi prepoznala glasove svojih sopotnikov, o vsakem pa vem veliko več kot sem zjutraj (sami krasni ljudje so to). Medtem pa so mimo hiteli kraji in mesta – Dunaj, Brno, Čenstohova (tu smo se za kratek čas pomudili pri Mariji na Jasni Gori), dokler nismo končno dosegli ciljne točke današnjega dneva, samostana sester FMM (Frančiškank Marijinih misijonark) v Varšavi. Tako sedaj, ko to pišem, večina naše ekipe že uživa mir mehke postelje, ki se po sicer presenetljivo udobnih sedežih v kombiju, prav prileže. Da o vrednosti tuša po vročem dnevu niti ne govorim.

Če se po jutru dan pozna, nas čaka lep, pester in zanimiv teden.

(fani)

1. dan srečanja

Začeli smo ga s hvalnicami v kapeli kar poleg spalnih prostorov – prednosti samostana. S hvaležnostjo smo se poslovili od sester FMM, saj nas je čakala še dolga pot do Litve, ki se je zaradi mnogih del na cesti (to zelo dobro poznamo v Sloveniji) še podaljšala. Vožnja ni minila brez petja ob kitari.

Končno Kaunas. Topel sprejem organizatorjev, kljub naši zamudi.

Osrednja dvorana zgleda prav simpatično – posedli so nas okrog miz, kot kotički za kramljanje. Poleg uvodnih napotkov nas je pozdravil generalni minister Tibor Hauser. Ob geslu srečanja je poudaril, naj se reke žive vode prelivajo iz Jezusa preko nas v svet. Vsak naj bi odšel s srečanja duhovno obogaten.

Podobno misel je razvil tukajšnji škof, ki je ob somaševanju duhovnih asistentov vodil liturgijo v stolnici. Spomnil je na beseda papeža Frančiška mladim, naj ne obsedijo v kavču ampak naj se dejavno vključijo pri evangelizaciji.

Zvečer pa so nam mladi z odličnim vodenjem pričarali prijeten večer. Opisali so neko lastnost, mi pa smo morali uganiti, katero državo predstavlja. Po kratki video predstavitvi te dežele in osnovnih podatkov o bratstvih OFS in FRAME so se nam poimensko predstavili še udeleženci te države, hkrati pa smo okušali majhne dobrote, ki so nam jo pripravili bratje in sestre kot njihovo značilnost.

Za Slovenijo so odkrili, da smo ‘prijatelji čebel’, ker so naši čebelarji predlagali svetovni dan čebel in medu, postregli pa so s slovensko potico, ki smo jo prinesli od doma.

Teh dobrot je bilo na koncu že kar preveč, a tudi podatki o bratstvih po državah so nas ganili včasih s skromnostjo, kje drugje pa so zopet postregli z ogromnimi številkami sester in bratov.

(Metod)

2. dan, torek

Na takih srečanjih so začetki dnevov zaznamovani s hvalnicami, konci pa z večernicami. Danes smo temu dodali še dopoldansko in večerno slavljenje ter pričevanje. V drugem delu dopoldneva smo prisluhnili enemu izmed generalnih duhovnih asistentov p. Alfredu Parambakamthu, ki je doma iz Indije. V zelo globokem in sistematičnem nagovoru je razčlenil začetek in izvor ter pomen gesla tega kongresa: »Kdor veruje vame, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.(Jn 7,38) Voda je zelo pomembna prvina. V tem primeru simbolizira Svetega Duha, ker je v njej življenje. Poleg vode ga predstavljajo še druge, zelo enostavne reči: veter, luč, ogenj, olje, novo vino …Predstavil je natančneje podobo na znaku kongresa: zaznamuje ga rana v srcu križanega Jezusa, iz nje pa teče sedem studencev, kot sedem zakramentov. Ta tok je živ in oživlja, On pa umira, da bo vstal in bomo živeli v Njem. Živeti v Kristusu = živeti v Svetem Duhu. Nakazal je vzporednico z današnjim svetom: dobra zemlja se marsikje, posebej v Afriki, spreminja v puščavo. Tudi na duhovnem področju je podobno. Voda vedno teče navzdol, k tistim, ki so na dnu. Tudi Jezus je prišel »dol«, iz nebes. Kot Jezus se tudi Frančišek sklanja k ubogim. Tisti, ki želimo hoditi po njegovih stopinjah, moramo biti »vir žive vode«, v drobnih rečeh, s čistim srcem …

Sledile so zanimive delovne skupine, v katerih smo se spraševali, ali smo sami in naša bratstva rodovitni ter snovali predloge. Po kosilu je predavatelj z za nas nenavadnim imenom: Benas Ulevicius poglobljeno razmišljal o klicu: Pridi, Sveti Duh! Izpostavil je misel, da Sveti Duh predstavlja upanje, da obstaja življenje, ki je mnogo boljše – simbolizira ga golob, ki je po potopu oznanil življenje.

Sveto mašo je vodil litovski frančiškan p. Antonas Blužas, čeprav bi jo moral frančiškanski provincial, vendar je zbolel, kot tudi drugi generalni duhovni asistent p. Amando Truillo Cano, ki smo ga zaman pričakovali. Obeh in še nekaterih obolelih odsotnih smo se spomnili v molitvi.

Dan smo zaključili s slavljenjem, med katerim je prejšnji italijanski narodni predsednik z nami podelil pričevanje o tem, kako ga je Bog vodil po Frančiškovi poti. Jutri nas čakajo novi izzivi in doživetja. Berite nas!

(Dorica)

3. dan, sreda, 22. avgust

Danes smo šli na pot, najprej k Božji materi v Siluvo.Ta Marijina pot je Litvancem v zgodovini predstavljala trpečo Cerkev, saj je bila napadena od kalvincev, ortodoksnih, v novejšem času pa od komunistov. Ljudstvo pa je vedno trdo branilo svojo svobodo – vero in pravico do zatekanja se k svoji Gospe, tudi z žrtvami.

Pri homiliji ob lepem petju v kapeli nam je iskreno in ganljivo spregovoril pater – Indijec o hvaležnosti svoje družine, ko jim je bilo podarjeno še 20 let življenja z mamo potem ko je prvič zbolela za rakom.

Po skupinskem slikanju pred baziliko in kosilu ob pokušanju nacionalnih jedi, s katerimi nas je počastila sestra OFS v svoji restavraciji, nas je čakal še bolj pretresljiv kraj – Hrib križev, kjer smo bili deležni slovesnega blagoslova križa, ki ga je postavil OFS. Sprehajanje med množico križev je posebne vrta meditacije.

V Kretingi so nas že čakali gostitelji. Z Dunajčanom so naju dodelili h gostitelju, ki govori nemško. Od učenja tujih jezikov je sicer marsikomu ostala le ruščina. Čakalo naju je presenečenje, saj sva doživela praznovanje rojstnega dne njihove regionalne predsednice OFS ob bogato založeni mizi. Na opravičilo, da sva prišla brez rojstnodnevnega darila, je prosila le za molitev. Preproste slovenske besede je zaradi znanja ruščine v glavnem razumela.

(Metod)

4. dan, četrtek

Noč je bila prekratka, ker smo vse tri (Valentina, Dorica in jaz), ki smo za dva dni doma pri isti družini (doma sta v tem času le mama Daiva in hčerka Katrina), včeraj predolgo klepetale. In tako sem poskušala še za kak trenutek odmisliti Valentino, ki me je kot običajno prišla budit. Ampak zvoki iz kuhinje, kjer sta se mama Daiva in Dorica sporazumevali (glede na to, da mama ne govori angleško, hčerka, ki je v tem precej boljša, pa je še spala, jima je šlo odlično), so bili tako spodbudni, da je bil skok iz postelje normalna stvar.

Ob zajtrku (ponovno je bila miza polna hrane) smo na hitro preletele dan, ki je bil pred nami – jutranja molitev pri sestrah klarisah – mimogrede, me tri smo spale v hiši, kjer je bil včasih samostan teh istih klaris), predstavitev različnih dobrih praks s socialnega področja, kosilo, prosto popoldne na obali Baltika, sveta maša in na koncu še festival narodov. Glede na to, da je zunaj sijalo sonce, se nam je obetal res lep dan.

Med dopoldanskim delom, ki je bilo namenjeno služenju, so nas razdelili na 7 skupin, od katerih si je vsaka ogledala en primer, kako se v okolici Kretinge odzivajo na potrebe teh, ki jim življenje ne prizanaša; Mirko je tako bil v dnevnem centru svetega Antonija in pridno pomival okna; Dorica in naši framaši so bili v glavnem v novozgrajenem frančiškanskem centru For Hope, kjer so se srečali z otroki z avtizmom; midva z br. Primožem sva v kraju Pakutuvenai izvedela, kako je nastal center za oddih, kamor prihajajo različni ljudje, da bi našli svoj mir; Valetina pa je videla, kako je pripravljen program za predšolske otroke s posebnimi potrebami. Brata Metoda pa morate vprašati osebno, da vam bo povedal, kako je preživel dopoldan – vsekakor ni godrnjal nad slabo preživetim časom.

Na kosilu smo bili pri enem od mnogih spreobrnjencev, ki so zamenjali svoj stil življenje ob Frančiškovih bratih. Nato pa je sledil oddih na morju – preko krasnega parka smo prišli do obale in do enormnih količin peska. Ter seveda do Atlantika. Tisti, ki so res kratek čas odmora izkoristili za to, da so se namočili v morju, so pripovedovali, da je voda bila prijetna (21 stopinj), da je manj slana kot Jadran in da jo pesek barva rjavo. Ostali pa smo v parku našli sladoled, pa lurško kapelico in celo vijolične inštrumente.

Večerno mašo v cerkvi v Kretingi je vodil litvanski narodni duhovni asistent FRAME pater Piotr in ponovno smo lahko bili osupli nad
–  njegovo voljo, ki jo je pokazal pri vodenju maše v italijanskem jeziku, ki zelo očitno ni njegov materni jezik;
–  res dobrim petjem zbora, ki ima za nalogo, da z glasbo lepša naše srečanje;
–  da je pater Alfred (Indijec) res uporaben za vse 🙂 – zdaj čakamo, da nam morda kdaj servira kosilo.

Za večerjo smo jedli tradicionalno litvanske jedi; za večino ne vem imena, ker je litvanščina tak jezik, ki se mu smejiš, ko ga slišiš, potem pa se ti to maščuje, ker ne znaš zapisati besed. Vsekakor pa je bilo dobro – ob juhi (svojevrstni obari) smo dobili še kruhov pomfri, krompir, sir, sadje. Kljub zanimivim okusom, si se lahko najedel.

Ob koncu dneva pa je sledil še večer narodov – fiesta, v kateri smo različne skupine predstavile svoj narod. Nam je uspelo naštudirati pesmico Moj klobuk ima tri luknje. Ob Metodovi spremljavi na harmoniko (hvala, Švica) sploh ni bilo slabo; nismo sicer dosegli humorja britansko-Gibraltarske skupine ali dovršenosti plesa Poljakov, ampak bili pa smo boljši od Madžarov, katerih točk navadno ne razumemo, pa ne samo zaradi jezika.

Ob koncu nas je naša gostiteljica že čakala, da nas odpelje domov. In glede na uro, ko odhajam spat, že tudi točno vem, kaj bom počela jutri na avtobusu, ko se bomo cel dan vračali v Kaunas.

(fani)

5. dan – »Pridi in poglej!«, petek

Peti dan kongresa je mineval v znamenju molitve in evangelizacije oziroma oznanjevanja Evangelija.

Zjutraj smo se poslovili od naših gostoljubnih domačinov. Hvalnice smo molili v avtobusih med potjo do kraja Zemaiciu Kalvarija, kjer je bila najprej sveta maša skupaj z domačini, ki jo je daroval škof iz Telsiaia msgr. Kestutis Kevalas.

Osrednja misel njegovega nagovora v homiliji so bile besede apostola Filipa apostolu Bartolomeju: »Pridi in poglej!« Opomnil nas je, da samo z besedami ne moremo oznanjevati.

Po sveti maši je gospod škof povabil vse, da se odpravimo na križev pot, ki ga v tem kraju tradicionalno molijo na poseben način. Na Kalvarijo, ki je dolga kar sedem kilometrov, prihajajo ljudje iz vseh litovskih pokrajin. Križev pot, ki so ga prvi tu vpeljali bratje dominikanci, ima dvajset postaj, vernike pa ves čas spremlja ljudsko petje in pihalna godba v manjši zasedbi. Posebno doživetje je pri treh postajah, ko verniki, ki se tega križevega pota prvič udeležijo, pri treh postajah med molitvijo ležejo na tla z razprtimi rokami. Križev pot se zaključi s petimi Litanijami vseh svetnikov.

Večerni prohgram po povratku v Kaunas je bil namenjen evangelizaciji. Na osrednjem trgu so predvsem mladi plesali, starejši smo jih spremljali z vihranjem zastav, najbolj pogumni pa so šli med ljudi in jih povabili v stolnico, kjer je bila po krajšem programu na trgu molitev pred Najsvetejšim, med katero smo prisluhnili tudi trem pričevanjem udeležencev kongresa.

Ves dan nas je spremljalo toplo sonce, za večerno popestritev pa je poskrbela nevihta, ki pa ni pokvarila dogajanja in našega razpoloženja.

(Mirko)

6. dan, sobota, Pridi, Sveti Duh, duh spoštovanja!

Zjutraj sem se najprej spraševala, ali nas naša zlata gostiteljica v Klajpedi kaj pogreša, ker nas ni več tam, sama sem jo namreč zelo. Vendar smo se po zajtrku takoj odpravili v Vilnus, glavno mesto Latvije, zato so misli kaj hitro zaposlile druge reči. Spraševali smo se, kaj nam naši bratje in sestre iz litovskega bratstva pripravljajo, glede na to, da je kar krepko deževalo. Vendar je Jezus res usmiljen, saj smo šli k njemu na obisk. Ob prihodu v Vilnus je dež prenehal, mi pa smo odšli v Svetišče Božjega usmiljenja, kjer smo darovali sveto mašo, vodil jo je p. Alfred, že znani duhovi asistent. V Vilnusu je nekaj časa živela s. Favstina in tu je nastala ter se tudi hrani originalna slika Usmiljenega Jezusa. Ko jo je videla, se je sv. Favstina menda zjokala od žalosti, ker je bil Jezus v resnici neskončno lepši. Človeško delo pač … V nagovoru nas je p. Alfred spodbudil k popolnemu zaupanju v Jezusa, četudi so okoliščine še tako težke. Domači verniki so bili zelo veseli lepega petja in sodelovanja tolikega števila neznanih vernikov in so nas na koncu maše kar objemali.

Če prideš v Vilno, si jo je seveda treba ogledati, ker se pa ne da videti vsega, smo se razdelili v skupine in vsaka je pod vodstvom svojega prostovoljca odšla na pot. Sama sem bila v skupini, ki jo je vodil Dominikas, 19-letni šptudent medicine, ki je tudi vodil družabne večere, ministriral pri sveti maši, delil hrano … ne vem, česa ni počel. Tokrat je pa res pretiraval. Hotel nam je pokazati vse, kar so mu naročili, njegova skupina bi pa rajši sedela pri kavi in opazovala mestni vrvež. Vendar se ni dal, vztrajal je do konca, kot tudi vsi drugi vodiči, vsi skupaj pa smo dejansko videli skoraj vse znamenitosti Vilne. Dobili smo občutek, da je to res evropska prestolnica, ki gradi svojo podobo in da so njeni državljani ponosni nanjo. V vsaki cerkvi, ki smo jo obiskali, je bila vsaj ena poroka ali/in krst, vodič se je pošalil, da je pri njih sobota “industrija zakramentov”.

Med potjo v Trakai, staro litovsko rezidenco, nas je dež spet blagoslovil, pa saj je Trakai tako ali tako mesto jezer. Nekoč je bil glavno mesto velike litovske vojvodine. Del kulturne dediščine je tudi kybyn, nekak žepek, polnjen z ovčjim mesom, ki nam je po molitvi serafinskega rožnega venca v cerkvi Matere Božje, zelo teknil.

Danes je naš zadnji večer. Minil je v križnem hodniku samostana ob igranju glasbene skupine, ki nas je spremljala vse dni pri bogoslužju, pri petju himne kongresa in ob flash mobu, s katerim smo izrazili veselje zaradi Odrešenja, ki smo ga prejeli po Jezusovem vstajenju. Mladi so plesali, drugi pa smo se pomenkovali, načrtovali delo v prihodnjih letih do naslednjega kongresa, ki bo v … To bomo pa povedali jutri.

Če v nekaj stavkih povzamem svoje občutke ob koncu kongresa: litovski gostitelji so naredili ogromno delo, organizirali veliko dogodkov, povezali so nas v želji po duhovni poglobitvi. Duhovni asistent p. Alfred je ob začetku dejal: “Ta kongres bo kongres vere.” Ta želja se je močno čutila, saj je bilo molitvi, slavljenju Najsvetejšega, pričevanjem o božjem delovanju posvečenega veliko časa. Morda pa bi si želeli nekoliko več izmenjave izkušenj v manjših skupinah, kar smo doživeli prvi dan. Nekateri so dejali, da so bili zanje tisti pogovori najlepši del kongresa. Organizatorji naslednjega srečanja bodo lahko uporabili ta opažanja pri svojem delu. Na svidenje doma, v prelepi Sloveniji!

(Dorica)

7. dan, nedelja ‘Gospod nam je dal brate’

Prišel je čas slovesa. Slovenci smo skupaj s sestrami in brati iz Bosne in Hercegovine Gospodov dan začeli s sv. mašo, saj smo morali na pot pred uradnim
bogoslužjem. Ves dan in vse, kar je sledilo, je bilo v duhu zahvaljevanja, ganjenosti in slovesa. Z ostalimi smo, kot se spodobi začeti, zmolili hvalnice, ki
jim ni manjkalo že znano petje tukajšnjih mladincev.

V zaključnem srečanju smo najprej zvedeli nekaj primerov, kako zbrati darove za afriške vodnjake. Do sedaj smo evropska bratstva, da bi omogočili afričanom
pitno vodo za projekt Vodnjak za Afriko, zbrali 38022,5 €.

Ikona Device Marije z Jezusom in svetniki vseh treh Frančiškovih redov, ki nas je spremljala te dni povsod, je pred kongresom obiskala vsa bratstva v Litvi.
Namerava pa z obiskom vseh bratstav povezati vso Evropo.

Pred zaključkom smo poslušali še nekaj pričevanj, kako se je Božji Duh na kongresu dotaknil nekaterih sester in bratov, nato pa so nam prebrali zaključno poslanico – kot povzetek vsega dogajanja-
Z veliko pričakovanja smo dočakali ne tako pomembno glasovanje, kje bo naslednje srečanje. Od 4 kandidiranih držav (Slovenija, Hrvaška, Poljska in Španija)
smo si v prvem krogu delili enako število točk s Španijo, v drugem pa se je večina z majhno prednostjo odločila, da bo 4. evropski kongres OFS in YOUFRA v
Španiji.

Generalni minister Tibor Kauser OFS je v zaključnem nagovoru primerjal srečanje kot rojstnodnevno torto, skrbno pripravljeno z ljubeznijo. Začutil je
ljubezen vseh sester in bratov (večinoma iz Litve), ki so pripravili ta kongres. Zaključil je, da na kongresu ni srečal udeležence srečanja, ampak brate.

Morda se je komu zdelo premalo izmenjave misli v pogovorih, saj so po začetnih dnevih sledili služenje, romanja, molitev, bogoslužje, petje, slavljenje,
kopanje v Baltiku, obiski romarskih krajev, evangelizacija s plesom, adoracija, spoznavanje Vilne, večerno druženje na pikniku. Mnenje bi delil skupaj z bratom iz Nizozemske, ki je bil ob programu kot pravi zahodnjak malce zadržan, sedaj pa odhaja z lepimi občutki.

Tudi zame je bilo to zelo bogato srečanje, čeprav mi je kot eden najlepših trenutkov ostal v srcu odkrit osebni pogovor ‘v tri’ po predavanjih in pogovoru v skupinah, je slavljenje, petje, služenje… prineslo mir, veselje, odnos do sester in bratov. Ob vsej požrtvovalni ekipi iz Litve sem dojel sv. Frančišku ljub stavek iz evangelija, da nam ni treba skrbeti, da bodimo kot ptice na nebu in lilije na polju. Za Boga z veseljem darujmo najbolje, kar imamo – najleše besede, prelepo petje, izbrano obleko, skrbno frizuro, dobro hrano, natančno prevajanje, umetniške fotografije, izbrano video montažo, predano vodenje po mestu, pridno naučeno koreografijo v plesu, globoko molitev, čas adoracije pred najsvetejšim, razumevanje in čutenje s sestrami in brati in vse drugo nam bo navrženo v veliki meri.

(Metod)

SKLEPNI DOKUMENT >>>

Poglejte še video pregled čez sedem dni dogajanja:

Evropski kongres – prenosi v živo

Litva, 19. avgust 2018

Dele tretjega evropskega kongresa bo mogoče tudi spremljati v živo.

Sestre in bratje, ki se kongresa ne morejo udeležiti, lahko sodelujejo pri skupnih obredih in molitvah. prenosi bodo na voljo na YouTube, Kataliku Mediju Centras, in Facebook strani(@OFSYouFraCongress2018).

Razpored dogodkov, ki bodo prenašani v živo:

20. 8. 2019: Sveta maša od začetku kongresa v baziliki v Kaunasu
Uvodno sveto mašo je v stolnici v Kaunasu vodil tukajšnji nadškof Lionginas Virbalas.