8. člen

Osmi člen vodila lahko beremo v dveh delih. Prvi del pravi:
“Kakor je bil Jezus pravi častilec Očeta, tako naj bo molitev in premišljevanje duša njihovega življenja in delovanja.”
Ne moremo reči, da poznamo Frančiška, če ga nismo razumeli v njegovi ljubezni do Kristusa in v njegovem nenehnem oblikovanju po Njem. Ena stvar je jasna, ki nas jo je naučil Frančišek: ne moremo živeti brez Kristusa, ne moremo živeti, če ga nimamo v svojih mislih in v svojem srcu, kot pravi apostol Janez: »Brez mene ne morete storiti ničesar.«
Ampak kaj to v praksi sploh pomeni? Boga ne časti samo tisti, ki kleči pred tabernakljem ali pred izpostavljenim Najsvetejšim ali med sveto mašo, ampak tudi tisti, ki ob gledanju v modro nebo, Sonce, zvezde, luno, rože, prostrano morje, šumenje voda,… začuti v svojem omejenem srcu, da mora vzklikati: »Velik si, Bog…« Boga časti, kdor se mu zahvaljuje za vse prejete darove in ga zna vedno poveličevati tudi v trenutkih bolečine in preizkušenj. Spomnimo se ene prav kratke a res pomenljive Frančiškove molitve:
»Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi.«
In kako naj moli član OFS? Vsem se svetuje molitveno bogoslužno (brevir), ki je uradna molitev Cerkve. Lahko se kot bratstvo skupaj dobivate in molite hvalnice ali večernice ali jih zmolite sami doma. Zvečer si je potrebno vzeti nekaj časa, se odpovedati televiziji ali kakšni dobri knjigi ter preberemo kakšen odlomek svetega pisma, zmolimo sklepnice ali desetko rožnega venca. Seveda pa tekom dneva ne pozabimo na zgoraj omenjeno čaščenje in zahvaljevanje, ki smo ga sposobni v vsakem trenutku dneva. Imejmo v mislih, da molitev, češčenje in kontemplacija ni samo za tiste, ki živijo v samostanu. Vsaka molitev, tudi če je kratka, je kontemplacija, če postane osebno dejanje, če prihaja iz globine srca in je živeta v tesni povezanosti z Bogom.
V drugem delu pa nas člen spodbuja k prejemanju zakramentov:
Udeležujejo naj se zakramentalnega življenja Cerkve, predvsem evharistije. Pridružijo naj se liturgični molitvi v eni od oblik, ki jih je Cerkev predložila, in tako podoživljajo skrivnosti Kristusovega življenja.
Molitev, ki utripa v nas, kot utripa srce, mora prihajati iz izvira, kjer zajema moč in svetlobo. Ta izvir duhovne energije je zakramentalno življenje Cerkve. Predvsem pomembna je evharistija; izredno velika in čudovito lepa skrivnost. Ob njegovi evharistični mizi, ko nismo več vpeti v vsakdanji trud, tudi če v sebi nosimo veliko skrbi, nas Jezus vabi, da večerjamo z njim in njega samega. Udeležba pri evharistiji mora biti pripravljena, da bomo premagali odpor in nenaklonjenost ter se trudili v drugih videti kvaliteto in ne pomanjkljivosti, da se bomo trudili v njih videti Kristusa.
Cerkev zaobjema življenje in resničnost vseh ljudi, ker vsi ljudje sestavljajo Cerkev. Pozorni moramo biti na vse položaje in težke situacije, v katerih živijo naši bratje in sestre. S pomočjo Cerkve moramo posredovati v konkretnih primerih: ko se godi krivica, ko je zmeda, ko je moralna in materialna revščina, ko so nepravilnosti, nepokorščina, nekoristno zapravljanje, nedopustnosti,… in verjamem, da se boste strinjali z mano, da nam ni potrebno pogledati daleč naokrog, da vse to najdemo. In dolžni smo se odzvati. Narediti svoj del, pozvati,… kaj pa bodo naredili in kako se bodo odločili drugi ni več v naši moči. Imejmo pa v mislih, da če bi resnično poslušali Božjo besedo in živeli po zakramentih, bi bilo manj težav, nekaterih pa sploh ne bi bilo. Tukaj pa imamo moč.

Člen 8
Kakor je bil Jezus pravi častilec Očeta, tako naj bo molitev in premišljevanje duša njihovega življenja in delovanja.
Udeležujejo naj se zakramentalnega življenja Cerkve, predvsem evharistije. Pridružijo naj se liturgični molitvi v eni od oblik, ki jih je Cerkev predložila, in tako podoživljajo skrivnosti Kristusovega življenja.