7. člen

“Kot spokorni bratje in sestre naj v moči svojega poklica in spodbujeni od notranje razgibanosti evangelija priličijo svoj način mišljenja in ravnanja Kristusovemu s pomočjo dokončnega in popolnega spremenjenja, ki ga evangelij imenuje spreobrnjenje in je zaradi človeške slabosti potrebno vsak dan. Na tej poti obnove je zakrament prednostno znamenje Očetovega usmiljenja in vir milosti.”

Sedmi člen je po svoji vsebini zelo zgoščen in bogat za razmišljanje. Najbolj in prvo izstopajoča je pokora, ki je temelj frančiškovske duhovnosti. Pokora govori o nenehnem spreobračanju, kakor je to vse svoje življenje delal sv. Frančišek. Legenda treh tovarišev govori o njegovi zunanji spokornosti. Ko je končal obnovo cerkve sv. Damjana, je še naprej nosil obleko puščavnika, na nogah je imel čevlje in okrog pasu usnjen pas. Nekega dne ga je nagovoril evangeljski odlomek, kjer je Jezus učencem naročil, naj s seboj ne nosijo zlata, kruha, palice in dvojne obleke ter čevljev, ko bodo hodili pridigat. Po tem dogodku se je Frančišek znebil vsega. Ovil se je v grobo haljo in se opasal z vrvjo. In to je potem postal habit vseh bratov, ko je od papeža dobil dovoljenje za ustanovitev reda manjših bratov.

Seveda pa je zunanjo spokornost spremljala še močnjejša notranja spokornost. Ko je spoznal, da se je dal Bog križati v Jezusu Kristusu iz ljubezni zanj, je hrepenel po tem, da bi postal njemu podoben. Frančišek je spoznal, da v svoji mladosti ni razumel, niti ni odgovoril na Ljubezen. Zaradi tega se je imel za grešnika in to spoznanje je vodilo do odmika iz sveta; zapustil je družino, prijatelje, bogastvo, sanje o viteštvu,… Izbral si je popolno uboštvo in življenje po evangeliju.

Naš frančiškovski poklic je zahteven. Od nas zahteva, da bi svoje življenje čimbolj približali Jezusovemu, “da bi mislili in delovali kakor On.” Ne gre za to, da bi si ga mi izmišljali ali ustvarjali kakšen naj bo, ampak imamo evangelij in tam najdemo njegovo celostno podobo. Jezus se ni obotavljal stopiti pred Janeza Krstnika in prejeti krst v reki Jordan, bil je spokoren v hotenem trpljenju, v postu, v molitvi, v odpovedu hudemu duhu,… Stopil je na stran majhnih, nezavarovanih, grešnikov, skratka na stran ljudi iz roba družbe.

Če torej hočemo hoditi po Frančiškovih stopinjah in ga posnemati v posnemanju Jezusa, je pomembno, da se znamo upreti preizkušnjam uživaštva, moči, bogastva,… Izzive premagujmo s ponižnostvjo, potrpežljivostjo in predvsem z zakramentom sprave. Kajti ta nam pomaga, da se zopet vrnemo k nam samim, zlasti pa h Kristusu. V današnjih časih ima sveta spoved prizvok nečesa nepomembnega, nekoristnega in naša naloga je tudi ta, da najdemo v njej veličino, saj se le po njej obnavlja zaveza med Bogom in človekom. Mi bratje in sestre OFS nismo samo neka skupina. Smo pravi red, red spokornikov, imamo svoje vodilo, ki ga moramo spolnjevati. Imamo evangelij, ki nam ne dovoljuje, da bi počivali, da bi naše svetilke ugasnile. Vedno bodimo pripravljeni na njegov prihod, da nas najde čuječe in svete.

Člen 7
Kot »spokorni bratje in sestre« naj v moči svojega poklica in spodbujeni od notranje razgibanosti evangelija priličijo svoj način mišljenja in ravnanja Kristusovemu s pomočjo dokončnega in popolnega spremenjenja, ki ga evangelij imenuje »spreobrnjenje« in je zaradi človeške slabosti potrebno vsak dan.
Na tej poti obnove je zakrament sprave prednostno znamenje Očetovega usmiljenja in vir milosti.