OFS K.B. SV. MARIJA- MARIBOR -NA POKOPALIŠČU

Spoštovani vsi, ki hodite za Jezusom po zgledu sv. Frančiška, Kateheza za mesec november govori o sestri smrti, kot je imenoval sveti Frančišek v Hvalnici stvarstva. Med nalogami za bratstva se ena izmed njih glasi »po možnosti bomo obiskali grobove pokojnih bratov in sester ali vsaj katerega.« V našem bratstvu smo se odločili, da bomo novembrsko srečanje povsem posvetili tej nalogi. Zato smo imeli naše srečanje kar na pokopališču in ne med varnimi stenami samostana. Zbrali smo se nekoliko prej kot ponavadi, saj so dnevi iz tedna v teden krajši, mi pa nismo želeli, da se med grobovi prehitro stemni. Izpred bazilike Matere Usmiljenja smo se z avtomobili prepeljali na Pobrežje pri Mariboru, kjer je največje mestno pokopališče.

Najprej smo obiskali zadnji dom naše nedavno preminule sestre Vere Fliser in se spominjali njene darežljivosti. Sestra Marija se je spomni kako je natančno vnaprej

poskrbela za vsako dejanje njenega slovesa pri čemer smo bili nemalo začudeni. Nekateri nismo vedeli, da je kaj takega mogoče. Nedaleč od kraja večnega počitka sestre Vere je grob božje služabnice Cvetane Priol. Sestra Marija Kavčič se še spomni, kako jo je imela čast srečati po letu 1966, ko je prišla v Maribor. S sestro Cvetano sta se srečali pri jezuitih, ki so v župnišču pri sv. Magdaleni skrbeli za dekliško Marijino družbo. Na kraju kjer je pokopana Cvetana počivajo še oče Josip, mama Amalija in obe Cvetanini sestri Nevenka in Božena. Od Cvetane smo krenili k naši pokojni sestri Ani Fritz. Brat Janez je povedal, da se je zelo dobro razumela s pokojnim jezuitskim duhovnikom, ki je bil med vojno v partizanih Francem Cerarjem, ona pa je bila kurirka. Za svoje delo je prejela državno odlikovanje, vendar ga nikoli ni omenjala ali postavljala v ospredje. Tako kot duhovnik je tudi ona znala usklajevati delovanje med vojno in vero, kar si včasih težko predstavljamo, zlasti ker nikoli ne bomo mogli do konca razumeti tedanjih okoliščin in časa. Občudovali smo lepoto cvetja ob zahajajočem soncu in sveč, ki so ob prvem mraku vedno bolj žarele, naše molitve pa so nas v Duhu povezale z ljubeznijo teh, ki bedijo nad nami in so nam kažipot v večnost. Škoda bi bilo, smo si rekli, da ne bi obiskali še grobov frančiškanov, jezuitov in škofijskih duhovnikov saj vsak od nas pozna ali se spomni koga iz med njih, ki ga je srečal pri verouku, pri sveti maši, pri delu na župniji ali škofijskem uradu. Tako smo postopoma ostali brez vseh sveč, ki smo jih prinesli s seboj. Nič se nismo spraševali, nobenega sklepa ni bilo potrebno sprejeti. Vedeli smo, še bomo prišli, saj moramo obiskati še kar nekaj bratov in sester, ki čakajo vstajenja na tem in drugih pokopališčih.

T