11. člen

Ta člen govori o bogastvu dobrin, ki so pomembne za nas in o našem odnosu do njih. Pomembno je, da jih spoštujemo in da nismo njihovi sužnji. Tudi Jezus je konec koncev zase in za svojo družino izbral ubogo in ponižno življenje pa čeprav bi lahko živel v bogastvu in izobilju. A Jezus je vedel, da se s takim življenjem ne bi približal preprostim, ubogim in ponižnim ljudem. Ljudje so ga zmerjali da jé z grešniki in cestninarji ampak, če tega ne bi počel ne bi razumel od kod njihovo trpljenje.

Zaradi tega se je tudi sv. Frančišek odločil živeti z ubogimi in je pustil vse, kar je v mladosti poveličeval. Ko je spoznal, da hoditi za Jezusom pomeni postati nova stvar – pokoriti se in ljubiti – se je tega lotil z navdušenostjo. V pravem pomenu besede je postal ubog, na zunaj in na znotraj, da bi se obogatil s Kristusovo ljubeznijo in to širil na vse, ki jih je srečeval.
Bratje in sestre FSR zaradi načina in tempa življenja uboštva ne moremo lotiti tako radikalno, kot sta to počela Frančišek in Klara. Vodilo nas usmerja in nam pomaga, da izpolnimo kar od nas zahteva in s tem odgovarjamo na Božjo voljo, ki se razodeva po teh normah. Spraševati se moramo kakšen je naš odnos do dobrin? Ali jih znamo ceniti, pravilno uporabljati in se zahvaljevati, ker jih je Bog ustvaril za nas?

Tudi način kako si dobrine pridobimo, je pomemben. Ustavimo se za hip pri delu, ki ga opravljamo. Delu, kateremu se nihče ne sme odpovedati, je sveto in je nujno za naše preživetje. Za nas brate in sestre FSR delo sicer ne sme biti edini cilj našega življenja torej, da bi zaradi tega izgubljali prosti čas ali čas namenjen Bogu. Od dela je odvisen tudi denar, s katerim moramo ravnati varčno in premišljeno ter ga deliti s tistim, ki ga nimajo. Frančišek je denar imenoval hudičevo govno saj se je dobro zavedal škode, ki jo le-ta povzroča. Mar nas ne pogosto premamijo skušnjave, da bi denar kopičili, ogromno varčevali? Seveda tudi ta skrajnost ni dobra. Smo mar pozabili na Božjo previdnost? Duh uboštva nam odpira oči in nas dela občutljive za današnje mlade: drogirane, hendikepirane, dekleta, ki so postale matere, razbite družine, mlade, ki iščejo službo, odrasle, ki so se oddaljili,…

‘Prava dobrota, ki jo maramo dati ni ne zlato ne srebro ampak uboštvo polno ljubezni.’ Stalna misel, da nimamo večnega prebivališča tu na Zemlji ampak, da smo popotniki proti očetovi hiši, nas mora opominjati, da ne bomo častihlepni, oblastni, ošabni ampak ponižni, da bomo dajali prostor Božji ljubezni in skrbi, da bomo delali dobro. Hoja za Kristusom zahteva žrtev, zavzetost, vztrajnost, trdno voljo. Da sledimo Frančišku Asiškemu, v tako težkem in zapletenem svetu, Vodilo od nas ne zahteva ne vem kakšnih besed ampak pristne pričevalce vere.

Kaj pa mi? Kako živimo svoje uboštvo? Kako se upiramo materialnim skušnjavam vsakdanjega življenja? Ne bodimo v skrbeh saj nam Bog lepo pove: Matej 6,25-34.

Člen 11
Kristus je v zaupanju v Očeta zase in za svojo Mater izbral ubogo in ponižno življenje,19 čeprav je pozorno in ljubeznivo cenil ustvarjene reči. Tako naj tudi Frančiškovi bratje in sestre v svetu skušajo najti pravi odnos pri izbiri in uporabi časnih dobrin in naj bodo skromni v svojih osebnih potrebah. Naj se tudi zavedajo, da so po besedah svetega evangelija oskrbniki dobrin, ki so jih prejeli v korist božjih otrok.
V duhu »blagrov« naj se trudijo, da bi svoja srca očistili vsake nagnjenosti in poželjivosti po posesti in oblasti, kot se spodobi »popotnikom in tujcem« na poti v Očetovo hišo.