17. člen

Tokrat bomo premišljevali o 17. členu vodila. Govori o družini. V času, ki nam je dan, se pravzaprav zelo dobesedno življenje vrti okoli družine. Ostajamo doma. Ostajamo v zavetju domov. Ostajamo v objemu družinske topline. A v kolikšni meri je to res?

Morda se res sliši pravljično. Sploh, ker smo bili iz danes na jutri pahnjeni v izolacijo. Na nekaj kvadratnih metrih smo hočeš nočeš primorani sobivati. 24 ur na dan. Pa je to slabo? Sploh ne. Zagotovo pa ni lahko. Ker smo bolj intenzivno skupaj, imamo čas, da vzklijejo tudi bolj intenzivna čustva, občutja. In nemalokrat je to tudi jeza, prepir, nemir. A sv. Frančišek nas spodbuja. Član FSR mora živeti ‘Frančiškovega duha miru’, kar pomeni vzgajati sebe za mir in v njem vzgajati tudi druge. Že sam pozdrav ‘Gospod naj ti da mir’, dovolj jasno pove, kaj je bilo za Frančiška temeljno poslanstvo.

Če torej miru ni že v meni samem, je moja naloga, da odkrijem vzroke, ki mi ne dovoljujejo, da bi živel v miru. K širjenju miru smo pozvani tudi v konstitucijah: “Bratje in sestre FSR so poklicani biti nosilci miru v svoji družini in družbi” (23. člen), hkrati pa “naj imajo svojo družino za prvenstveno okolje, v katerem živijo krščansko življenje in poklic v FSR” (24. člen). Kajti mir je namreč “delo pravičnosti ter sad sprave in bratske ljubezni”, še zaključi 23. člen. Kot sem že uvodoma izpostavila se mir poruši pogosto, tudi v družinah kjer živijo frančiškovi bratje in sestre. Poruši se, ko ni pravičnosti in medsebojne ljubezni, ko ne pristopamo k zakramentu sprave, ki je najprimernejše sredstvo za vračilo miru.

Posebej smo v tem členu poklicani k spoštovanju življenja. Frančišek je prizanašal celo črvom na cesti. Koliko več je vredno človeško življenje. Je božji dar. Kakršenkoli že je človek poslan na svet, vsak prispeva svoj delež pri opevanju božje slave. Miselnost o tem pa izhaja iz družine. Zato smo dolžni vzgajati za življenje in pričevati o njegovi vrednosti ter lepoti.

Vzgoja ima mnogo razsežnosti. Je vse prej kot lahka. Res so radosti starševstva velike a prav tako velike so tudi dolžnosti, skrbi… Eden od temeljnih vidikov vzgoje je pogovor o Bogu. Naj ne bo Bogu odmerjen točno določen termin v tednu, kot obisk trgovine ali zobozrdavnika. Vključujmo Boga na vsakodnevne ravni življenja. Na tak način otroci postopno in spontano dobivajo hrano za telo in dušo, in to na naraven in preprost način, brez prisile.

In ta priložnost nam je sedaj dana pomnoženo. Čas, ki ga preživimo skupaj naj bo naš, naj bo namenjen pogovoru. Marsikdo lahko prav zdaj opazi, da smo pozabili, kako se pogovarjamo, pozabili smo se videti globlje. Ampak imamo tudi čas, da se to ponovno naučimo. Bo naporno? Seveda bo. “…Zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki po njej v pogubo hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!” (Mt 7, 13-14). A vredno!

Člen 17
V svojih družinah naj živijo v Frančiškovem duhu miru, zvestobe in spoštovanja življenja. Prizadevajo naj si, da bodo znamenje v Kristusu že obnovljenega sveta.
Posebno poročeni, ki žive iz milosti zakona, naj v svetu pričajo o Kristusovi ljubezni do njegove Cerkve. S preprosto in iskreno krščansko vzgojo, pozorni na poklic vsakogar, naj skupaj s svojimi otroki veselo potujejo na svoji človeški in duhovni poti.