Volitve 2022 že imajo zmagovalca – mene

Prispevek je bil objavljen na bogu Branka Cestnika  in ga objavljamo z dovoljenjem avtorja.

Zakaj bom med zmagovalci volitev, ki jih bomo obhajali 24. aprila 2022, prav jaz, volivec Branko, doma iz geografske periferije, manj viden akter civilne družbe in – mislim, da označbi ne boste oporekali – zmeren kristjan? Sedem je razlogov:

1. Ker bom šel na volitve in ne na apokaliptični dogodek.
Volitve v parlament so volitve v parlament. Ideologi obeh polov pa se nanje pripravljajo, kot na »odločilno bitko«, kot na dogodek »biti ali ne biti« kot na apokalipso, ki ji bo sledila kataklizma, če ne zmagajo »naši«. Operiranje z apokaliptičnim jezikom je nevarno. Tudi Putinovo ideološko ozadje operira z njim. Ruski patrirah Kiril na primer je rekel, da vojna v Ukrajini »ni fizična, temveč metafizična«. Kaj takega iz ust verskega voditelje ne bi smelo priti. Ko zapademo v apokaliptični mrzlico, odpove razum, zmožni smo groznih reči.

2. Ker imam dve domovini in samo ena od njiju je absolut.
Moja zemeljska domovina Slovenija ni absolut. Ne častim je kot božanstva in od nje ne pričakujem absolutnega odrešenja. Določenim pa trenutna država pomeni malodane »organizatorko eksistencialnega smisla«, če ne celo surogat za »Božje kraljestvo«. Zato toliko besa, če Slovenija ni politično ukrojena po njihovi meri. Tega besa v meni ni, tudi kadar vladajo meni nič kaj všečni politiki. Tudi politična vladavina je variacija na temo minljivosti. Kot pravoverni kristjan imam le eno absolutno domovino – nebesa.

3. Ker ne bom nadaljeval državljanske vojne, pač pa volil predstavnika v parlament.
Slovenska državljanska vojna se je pri meni končala, ko sem na sprehodih in pohodih po naših gozdovih začel moliti tako na grobovih partizanov kot na grobovih domobrancev in drugih žrtev 2. svetovne vojne. Volitve kot psihološko nadaljevanje državljanske vojne in kot nekak srhljivo-romantični »Call of Duty«, ki nas prestavi v štirideseta leta prejšnjega stoletja, vedno znova degradirajo našo relativno mlado demokracijo. Pri tem ne sodelujem.

4. Ker v zadnjem letu nisem nikomur želel smrti ali izbrisati iz javnega življenja polovico sodržavljanov.
Bogu hvala! V času nove surovosti in radikalizmov (ideoloških, verskih, nacionalističnih) sem ohranil zmerno držo, nemalokrat tudi določeno stoično distanco. Seveda me je kdaj pogrela kakšna izjava političnih aktivistov in sem tudi sam izjavil kaj polemičnega, toda nikdar nisem čutil sovraštva ali zamere do človeka meni nasprotnih idej. Kaj šele da bi demokracijo razumel, da bo delovala le pod pogojem, ko polovica mojih sodržavljanov malodane ne bo smela pisniti! Kaj šele da bi na koga klical smrt!

5. Ker vztrajam v manjšinski stranki PRO-jevcev in me ne boste nikdar videli v večinski stranki ANTI-jevcev.
V času nove surovosti se je razpasla drža biti PROTI: anti-to, anti-ono. Ni toliko važno, kaj prinašaš v prostor skupnega dobrega kot proti komu si. Ta drža je pri nekaterih tako močna, da so sami sebe ponižali v nekakšno negativno kopijo svojega nasprotnika. S tem jim slednji ne oblikuje le politične identitete, temveč tudi intimno moralno sredico. Kaj je zagret desničar brez Velikega Drugega, ki sliši na ime Milan? Nič. Kaj je zagret levičar brez Velikega Drugega, ki sliši na ime Janez? Nič. Pred nami so velike teme za prihodnost, kot prvi mirovniška in ekološka. Pomembni bodo politiki, ki bodo PRO (za), politiki, ki nas bodo motivirali z dobrimi idejami. Volivci in politiki, ki so le ANTI, nam v uri resnice ne bodo imeli kaj dati.

6. Ker civilna družba, s katero sem povezan, ni postala para-vojska te ali one politične stranke.
Pred leti so slovenski skavti, katerim pripadam že več kot 30 let, doživeli hudo kritiko določene desne scene, ker se kot taki niso pridružili takratnim splošnim »pro-family« protestom. Biti »pro-family« je seveda lepo in prav. A ko si enkrat kot organizacija civilne družbe vključen v (hočeš ali nočeš) politično obarvane ulične proteste, si zlahka kompromitiran. Enako sem član prostovoljnih gasilcev. Ne predstavljam si, da bi Gasilska zveza Slovenije bila podtalno koordinirana iz pisarn dveh ali treh ideoloških sorodnih političnih strank. Marsikateri del slovenske civilne družbe se žal ni znal distancirati od dnevne politike in je postal (ulična) para-vojska političnih strank. Nekateri politiki so zato »pogumni« do mere, da kar pred kamerami napovedujejo, kaj vse tipično političnega bo z njimi sinhronizirana civilna družba uredila po volitvah. Prepričan sem, da si marsikateri del civilne družbe naziva civilna družba ne zasluži več.

7. Ker bom molil za vsakega oblastnika, tudi za takega, ki me bo kot kristjana gledal postrani.
V času Rimskega cesarstva so pogosto preganjali kristjane. Kljub temu je krščanski filozof Tertulijan v spisu »Apologeticum«, ki ga je okrog l. 195 naslovil na cesarja, zapisal, da kristjani molijo za oblastnike. Eden najhujših preganjalcev kristjanov je bil cesar Galerij rojen pri današnjem Zaječarju v Srbiji. L. 311 je v današnji Sofiji na smrt bolan izdal edikt o koncu preganjanja kristjanov. Od kristjanov je v zameno zahteval, da v svoje molitve vključijo blagor cesarjev in domovine. Med zmagovalce naslednjih volitev se štejem tudi zato, ker bom kot kristjani in duhovnik molil za može in žene, ki bodo prevzeli vodenje Slovenije v naslednjem mandatu – kdorkoli že bodo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.