12. srečanje ob jaslicah

Nova Gorica, 20. januar 2019

800 let bo minilo od davnega junija leta 1219, ko se je Frančišek Asiški pridružil 5. križarskemu pohodu, da bi se srečal v Egiptu s sultanom Malik al-Kamilom, potomcem velikega Saladina, tedaj najvišje islamske avtoritete. Namen njegovega pogovora s sultanom ni bil le pričevanje o evangeliju - muslimane in druge nevernike je želel seznaniti s Kristusovo milostjo in ljubeznijo, ki sta se ga dotaknili v mladosti, ko je na asiški  ravnini ob Rivotortu, ob vznožju gore Subasio, objel in poljubil gobavca in odtlej korenito spremenili svoje življenje.

Letos bo minilo 16 let, od kar je gospa Sara Jonan Bevc, kaldejska kristjanka, rojena v Bagdadu, glavnem mestu Iraka, s staršema izstopila po skoraj dvomesečnem trpljenja polnem potovanju iz vozila v bližini novogoriške železniške postaje prepričana, da je prispela v Italijo. Ko so spoznali še eno prevaro brezsrčnih tihotapcev, da so v Sloveniji in ne v Italiji, so bili v šoku, psihično pretreseni, telesno izčrpani in prestrašeni. Še isti dan je osemindvajsetletna Sara zaman poizkušala dvakrat prečkati tedaj še dobro zastraženo državno mejo. Njihov cilj je bila Švedska ali Nemčija, ne pa Hrvaška, kamor so jih istega dne napotili, a so se od tam tudi nemudoma vrnili, najprej v azilni dom v Postojno in nazadnje v Ljubljano. Sarina mama se je uprla, ni hotela nadaljevati poti: »Čemu naprej«,  je dejala, »v Sloveniji so ljudje prijazni, dežela je lepa in tu je mir.« Slednje je bilo za utrujeno gospo najpomembnejše.

            V intervjuju z br. Stankom Šorlijem, predsednikom KB OFS na Kostanjevici in našo drago in zvesto prevajalko v italijanščino Kristino Škibin, je Sara razgrnila svojo ganljivo zgodbo iraške begunke v Frančiškovi dvorani, ki so jo do zadnjega kotička napolnili poslušalci, med njimi goriški nadškof mons. C.M. Redaelli, redovniki in duhovniki ter in številni Frančiškovci iz Koprske škofije in Furlanije Julijske krajine, ki so prihiteli na 12. srečanje ob jaslicah.

            Irak  - pomeni v sumerščini »vzhajanje sonca« - je dežela - potomka starodavne Mezopotamije, zibelke civilizacije in kulture, umetnosti, znanosti, astronomije. Žal je danes, po dolgih stoletjih vojnih spopadov, muslimanska republika z večinskim arabskim prebivalstvom, s Kurdi in s pet procenti državljanov, ki so različnih narodnosti in veroizpovedi – Armenci, Kaldejci, Asirci, Turkmeni …

            Sara se je spominjala svojega otroštva in mladosti v nemirni domovini, zaznamovani z vojnami, revolucijami, preganjanji, ugrabitvami otrok, bombnimi napadi … v deželi atomskega orožja in množičnega uničevanja. Po padcu režima Saddama Husseina je Irak dolga leta pretresala državljanska vojna, totalen kaos…Tedaj je Sara zapustila iraško 'vzhajajoče sonce', prepričana, da je Evropa krščanska in prijazna do tujca in emigranta. Žal je bilo spoznanje družine Jonan grenko: V kakšen evangelij verujejo tukaj kristjani? Kaj bo s kristjani v Evropi, ki so tako mlačni v veri? Se bodo znali spoprijeti z ekspanzionističnimi  in napadalnimi cilji skrajnih islamistov?

Papež Frančišek nas je pred letom dni na Svetovni dan migrantov in beguncev spomnil na besede napisane v Levitiku (3. Mojzesovi knjigi): »Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, naj vam bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog.« Nato je dodal: »Vsak tujec, ki trka na naša vrata, je priložnost za srečanje z Jezusom Kristusom, ki se poistoveti s sprejetim ali zavrnjenim tujcem vsake dobe.« Saro je pretreslo spoznanje, da je Evropa neverna, da smo tudi pri nas kristjani na udaru, da mediji neodgovorno blatijo Cerkev, duhovnike … Ob zaključku pričevanja je zaželela mir svoji dragi Sloveniji, ki je postala njena druga domovina, z željo, da bi kristjani vseh dežel premogli trdno vero, tako kot je bila Frančiškova, ko jo je brez orožja ponesel pred sultana Malik al-Kamila. Na srce nam je še položila besede - Recite s ponosom, da ste kristjani, da hodite k maši! - in Očetu vseh ljudstev je blagoglasno zapela 'Oče naš' v aramejskem jeziku, ki ga je govoril Jezus.

            Po pričevanju, ki je ganilo naša srca in orosilo marsikatero oko, smo se preselili v cerkev, kjer so nam pred slovesno sv. mašo pred jaslicami zaplesali in zapeli otroci pod vodstvom Michaele de Castro in Martine Madon, med obredom pa mladina ter ministranti z br. Ambrožem. Frančiškovi otroci pa so ob spremljanju Petre Sovdat s kamišibajem (japonsko papirno gledališče) predstavili v slikah zgodbo Frančiškov božič.

            Pater Niko Žvokelj, župnik in gvardijan frančiškanskega samostana, je med pridigo ganljivo pripovedoval, kako se je počutil blizu Jezuščku v Grecciu, kjer se mudil le dan pred tem bratskim srečanjem na Kostanjevici: "Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!" Ne Slovencem ali Italijanom, ne Iračanom ali Američanom, marveč vsem ljudstvom! Bog se ni utelesil, da bi bil Bog, Bog se je utelesil, da bi bil otrok. Kaj čutimo pred čudežem Božje ljubezni, ki postane otrok, ki prinaša mir vsem ljudem? Če hočemo razumeti Božje sporočilo učlovečenja, pravi p. Niko, moramo postati kot otroci, ki so tik pred tem začetkom evharističnega praznovanja pred oltarjem peli frančiškanske in božične pesmi, pred oltarjem, ki ga krasijo z lučkami okrašene velike in prelepe jaslice.

            S svojo domišljijo nas je popeljal še v poročno dvorano v Kani, kjer mlada zakonca in gostje praznujejo poročno svatbo, kajti v tistih časih so takšna slavja trajala tudi po ves teden in obilje se je spremenilo v potrebo. Bila je tam tudi neka  mati, bila je Marija, ki je dojela, kaj primanjkuje, še preden bi se veselje moglo spremeniti v žalost. Mati Marija je tedaj zaprosila Sina, brez odvečnih vprašanj,  naj zapolni tisto praznino. Bila je mati, Marija, ki je uvidela in brez odlašanja naročila služabnikom:  "Naredite, kar vam reče!" Kaj začutimo ob tem čudežu v Kani, ko se je voda spremenila v vino?

            Iz dvorane v Kani nas je p. Niko povabil še v dvorano zadnje večerje v Jeruzalem. Tu bo Jezus jedel običajen velikonočni obed ,pasho, s svojimi učenci, ki so bili ob njem že davno pred tisto poroko. Jezus ve, da bo to zadnje praznovanje s tistimi, ki jih ne imenuje več služabniki, ampak prijatelji. V tej sobi se bo Jezus poslovil od njih in jih prosil, naj se ga spominjajo. Kaj občutimo ob čudežu v Jeruzalemu, ko se kruh spremeni v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri?

Pri tej sv. maši, ki jo v slovenščini daroval goriški nadškof mons. Carlo Redaelli, ob somaševanju dekana g. L. Kržišnika, duhovnikov in redovnikov, smo resnično doživljali čudež kruha, ko se vsak dan spreminja v Kristusovo telo in vino v Jezusovo kri.

 

V evharističnem čudežu je skrito Njegovo sporočilo: "Jaz sem z vami do konca sveta!" Storite, kar vam reče, sledite Njegovemu evangeliju in napolnile se bodo prazne amfore vašega srca in življenje se bo spremenilo iz praznine v polnost.(p. Ermes Ronchi)

 

Napisala Silvia Schialanrone                                                Prevedla in priredila: V. Ščuka





Oglejte si galerijo fotografij!
Vir: FSR, Avtor: fani

Vrni se na prvo stran