Predavanji o svetem Ludviku

Zapisan je povzetek predavanj, ki sta ju imela s. Andreja Eržen OFS in br. Robert Bahčič OFM na duhovnem kapitlju v Kančevcih marca 2014.

 

Sveti LUDVIK IX.

 

Kralj, bojevnik, dobrotnik in zaščitnik ljudstva

Zavetnik OFS

 


 

 

Sveti LUDVIK IX.

Kralj, bojevnik, dobrotnik in zaščitnik ljudstva

 

s. Andreja Eržen, OFS

 

Letos praznujemo 800 let rojstva kralja Ludvika IX. O njem je na slovenskem območju znanega malo, večinoma je literatura v francoščini. Edina knjiga o njem je Sveti Ljudevit - kralj v hrvaščini. Ga pa srečujemo v cerkvah ob podobi svete Elizabete, ker sta oba zavetnika OFS. Njegovo življenje in delovanje sta bila večplastna.

Ludvik IX. se je rodil 25 . aprila 1214 v kraju Poissy. V času njegovega vladanja je bil še živ njegove ded Filip Avgust, ki je bil pomemben francoski vladar v začetku 13. stoletja. Bil je iz roku Kapetingov, ki je z njim dosegel še večji vpliv in pomen v Franciji in v Evropi. Bil je sin Ludvika XIII. in Blanche Kastiljske (bila je doma iz Kastilje – velikega kraljestva na zahodu). Krščen je bil v katedrali Naša gospa v Poissyju. Krst ga je zaznamoval za vse življenje.

Skozi življenje ga je spremljala njegova mati s svojo vzgojo. Mati je bila namreč zelo verna, pravijo, da mu je rekla, da ga raje vidi mrtvega kot pa da bi se prepustil grehu.

Kralj je bil od 8. novembra 1226 do 1270. Ko je bil star 12 let, je prevzel oblast. Oče mu je namreč nenadno umrl (8. septembra 1226), vendar je pred tem napisal, da ga bo nasledil Ludvik IX., čeprav je imel tudi starejše  brate. Zaradi svoje mladosti je za regentko bila določena njegova mati, kar preseneča, saj so za regente navadno določili moške.

Bil je 44. francoski kralj, sedmi iz rodbine Kapetingov (grb rodbine Kapetingov prepoznamo po motivu rož lilij).

Podob iz raznih virov, iluminacij o Ludviku IX. je zelo veliko – kar pomeni, da je bil že v času njegovega življenja zelo priljubljen in enako tudi skozi vso zgodovino srednjega in poznega veka. Njegova je tudi najstarejša upodobitev kronanja francoskih kraljev.

Francosko kraljestvo v tistem času ni bila tako zelo veliko (v primerjavi npr. z nemškim cesarstvom), vendar je imelo velik vpliv v Evropi.

Ko je prevzel oblast, star 12 let, so se proti njemu začeli upori zaradi njegove mladosti in zaradi določitve njegove matere za regentko – bila je tujka, Španka. Neposredni povod za upor pa je bil leta 1227 dogodek, ko je mati Blanche za svojega svetovalca imenovala kardinala iz Italije, kar je bilo za francoske grofe nesprejemljivo. Ko je bil Ludvik IX. na poti iz Poissyja v Pariz, so ga poskušali ugrabiti, vendar je za zaroto izvedel in se je uspel izmuzniti. Pomagali so mu ljudje iz Pariza, kajti med navadnimi ljudmi je bil mladi kralj priljubljen.

Do leta 1234 je Ludvik IX. s pomočjo matere uspel uporniške grofe v različnih bitkah premagati in združiti vso moč v eni osebi. Tega leta se je mati, ko je bil Ludvik star 20 let, odločila, da je dovolj star za samostojno vladanje. Temu pa je sledilo iskanje žene. Mati se je odločila, da mu najde pobožno ženo v Evropi, ki pa ne bi smela biti preveč lepa (če bi se preveč navezal na svojo lepo ženo, bi pozabil na vladanje). Poslanci, ki jih je Blanche poslala po Evropi, so našli Margareto, ki je ustrezala danim pogojem. Bila je hči grofa iz Provanse. Še istega leta so se dogovorili za višino dote in 24. maja 1234 je sledila poroka v katedrali mesta Reims (Ludvik je bil star 20, Margareta pa 11 let). Svojo ženo je Ludvik prvič videl, ko so jo pripeljali na poroko (kar v tistem času ni bilo nič nenavadnega). Zakon je bil srečen, viri pišejo, da se je Ludvik takoj, ko jo je zagledal, zaljubil vanjo ter jo spoštoval in ljubil vse svoje življenje. V zakonu se jima je rodilo 11 otrok, ki so bili vzgojeni v krščanskem duhu.

Ludvik je bil zelo uspešen tako bojevnik kot tudi diplomat - vse svoje življenje je bil znan kot uspešen posrednik, pogajalec med sprtimi stranmi. Nanj so se obračali razni kralji in papeži, kar kaže na njegovo miroljubno naravo. Maja 1258 je podpisal mirovno pogodbo z angleškim kraljem – pariški mir, z njim se je zaključilo dolgotrajno obdobje bojevanj med Angleži in Francozi (za ozemlja na severu Francije). S tem je francoski monarh postal najpomembnejši človek v Evropi (skupaj s svojo rodbino). Posegel je tudi v spor med cesarjem svetega rimskega cesarstva nemškega naroda Friderikom II. in papežem Inocencem IV., Konflikt med njima je bil večji konflikt 13. stoletja. Papež je cesarja poimenoval antikrist in pozval ves krščanski svet na vojno proti njemu. Ludvik IX. v začetku ni hotel pomagati, ko pa se je bil papež prisiljen zateči v Lyon, je posegel vmes. Friderik je krenil napad proti Lyonu, Ludvik pa prekine svojo nevtralnost in stopil na stran papeža. Friderik je v boju umrl in spor je bil končan.

Poleg tega je Ludvik posredoval tudi v številnih drugih konfliktih, npr. med angleškim kraljem Henrikom in upornimi baroni.

Zraven zunanje politike je skrbel tudi za razmere v svojem kraljestvu. Skrbel je za razvoj kraljestva, 1245. leta je obnovil zakon, ki ga je postavil njegov ded Filip Avgust – 40 dnevni zakon. Ta je določil obvezno 40 dnevno obdobje v v sakem sporu, ki je nastal med rodbinami … 40 dni so morali udeleženci v sporu premisliti o njem in šele potem reagirati. S tem se je zmanjšalo število zasebnih sporov in malih vojn. Vsak, ki se zakona ni držal, je bil kaznovan in razglašen za izdajalca. S tem se je vzpostavil mir v kraljestvu.

Izdal je številne edikte (razglase), s katerimi je npr. obsodil preklinjanje, prepovedal igre za denar, prepovedal posojila z velikimi obresti, prostitucijo (leta 1254).

Leta 1258 je prepovedal sodni dvoboj. Uvedel je pričanje v postopku določanja pravice. S tem se je uvedla neke vrste demokracija. Velikokrat najdemo Ludvika IX.  upodobljenega, ko sedi pod drevesom v gozdu Bois de Vincennes in razsoja v posameznih primerih. Teh upodobitev je zelo veliko.

Ludvik IX. je skrbel tudi za ekonomski (finančni) del kraljestva. Uvedel je srebrnik in z dekretom določil, da se ta uporablja v celotnem kraljestvu. Razširil je tudi svoje kraljestvo z različnimi boji proti upornim grofom in angleškim kraljem.

Njegovo delovanje se vidi tudi v gradbeništvo. To je bil čas razcveta francoske gotike, in sveti Ludvik IX. je bil graditelj številnih katedral po območju celotne Francije (gre za cvetočo gotiko, ki je drugje ne srečamo v tako velikem obsegu). Zgradil je tudi številne samostane, hospice na željo svojega pokojnega očeta in še živeče matere. Menda naj bi sam obiskoval gradbišča in skrbel za nadzor gradnje. Zgradil je baziliko Saint Dennis in tudi številne izobraževalne ustanove, npr. zasnovo za kasnejšo Sorbono, najbolj znan francoski center učenosti in znanja.

13. stoletje je stoletje križarskih vojn. Ludvik IX. sam je sodeloval v dveh, v 7. in 8. križarski vojni. V četrti je bil zaseden Konstantinopel in 30 let kasneje je vladar Konstantinopla Baldwin II. začel prodajati relikvije, ker je bil v s poru s sultanom in je potreboval denar za vojno. Ludvik IX. je pokazal interes in ponudil več denarja kot beneški doži ter poskrbel, da so relikvije pod varstvom dominikancev leta 1239 prišle v Reims, kjer sta jih sprejela kralj in njegova mati. V Pariz je 18. avgusta 1239 prispela sveta krona, leta 1241 je kupil še del Kristusovega križa in nekaj relikvij Kristusovega pasijona (Ludvik IX. je bil njegov velik častilec). Kupil je tudi del Kristusove zibke, mleko device Marije, del blaga, s katerim so brisali Kristusove noge in del glave Janeza Krstnika. Relikvij, ki jih je kupil, je bilo tako kar precej. Tudi s tem si je zagotovil pomembno vlogo in moč v Evropi.

Zaradi tega se odločil, da bo zgradil cerkev Sainte Chapelle, ki bo posvečena tem relikvijam in bo postala nacionalno središče Francozov. Svetišče so začeli graditi na otoku Ile de la cité, kjer so francoski kralji dolgo bivali. S tem je želel poudariti povezavo med vero in državo. Zraven te kapele je sodna palača, v sodstvu so potem prisegali na relikvije.

Letnica začetka gradnje ni znana, v vsakem primeru pa so jo zgradili zelo hitro (do leta 1248). Cerkev ni imela prostora za kraljevo rodbino, imela je samo molilnico svetega Ludvika. Zgrajena je v dveh nadstropjih, zgornja je posvečena devici Mariji, v spodnji pa so bile relikvije, ki pa jih danes ni več na tem mestu – v glavnem so prenesene v zakladnico v Louvre.

V drugi polovici življenja se je Ludvik IX. podal na križarske vojne. Ne, ker bi želel biti veliki bojevnik, ampak je bila udeležba v njih posledica njegove zaobljube. 1244 je Ludvik IX. namreč hudo zbolel, in se je zaobljubil, da bo šel na križarski pohod, če bo ozdravel. Ker se je to res zgodilo, je 12. junija 1248 krenil na križarski pohod skupaj z bratom in ženo.

7. križarski pohod se je začel s pripravami leta 1244, ko so muslimani zavzeli Jeruzalem in premagali vojsko latinskega cesarstva pri Gazi. Papež Inocenc III. je prosil za pomoč, vendar je bilo po Evropi malo odziva, saj so vsi imeli več dela z domačimi razmerami. Odzval se je samo Ludvik IX., ki se je odločil pomagati zaradi svoje zaobljube. Z ladjami so se izkrcali na Cipru in odrinili proti Kairu. Vendar je bil sultan na napad pripravljen in so bitko izgubili. Utrdbo Al Mansura so sicer zasedli leto kasneje, vendar je veliko bojevnikov padlo zaradi bolezni. 6. aprila so ostalo vojsko ujeli in zaprli s Mameluki. Ludvik IX. je tako prvi francoski kralj, ki je bil zajet na bojišču. V tem času je preostale čete, ki jih niso ujeli in zaprli, vodila njegova žena. Kralja so izpustili na podlagi odkupnine, ki jo je plačal red templjarjev. Ludvik IX. je potem še ostal v Sveti deželi. Leta 1253 pa je krenil nazaj proti Parizu, ko je izvedel (pol leta po dogodku), da je umrla njegova mati.

Na 8. križarsko vojno je odšel v nameri, da spreobrne sultana v Tunisu in skupaj z njim premaga sultana iz Egipta. 25. marca 1270 tako je ponovno vzel križ, zbral plemiče in odšel na 8. križarski pohod (pridružili so se mu tudi drugi plemiči). V Tunisu je bila situacija precej drugačna, kot jo je pričakoval, saj se sultan ni nameraval predati. Ludvik IX. ga je zato napadel in zavzel Kartagino ter čakal na pomoč drugih vojakov. Vendar so se zaradi vročine in pomanjkanja vode razpasle številne bolezni, zaradi česar je veliko vojakov umrlo. 3. avgusta 1270 je umrl njegov sin Tristan , 25. avgusta pa je umrl tudi Ludvik IX., na predvečer preden je prišla pomoč vojska njegovega brata Karla. Tu je (pred smrtjo) Ludvik IX. napisal oporoko svojemu sinu Ludviku.

Vojsko je prevzel brat Karel in dosegel mir v Tunisu ter se nato vrnil nazaj v Francijo.

Preden so Ludvika IX.  pokopali, so ga morali prepeljati v Francijo in zato so uporabili poseben postopek balzamiranja. Njegovo telo so razdelili na tri dele – na telo, srce in drobovino, kar je od 13. stoletja postal privilegij kraljevih rodbin (naprej pri Kapetingov, nato pa še pri drugih – zaradi nevarnosti kraje).

Čeprav je Ludvik IX. sam želel skromen pogreb, v tistem času zaradi njegovega pomena in vloge v svetu tega ni bilo mogoče izvesti. Njegovo preprosto leseno krsto so leta 1272  zamenjali z novo, srebrno, ki je bila postavljena v baziliki Saint Dennis in je bila ena najlepših (v tej cerkvi so pokopani vsi francoski kralji in kraljice). Njegove relikvije so bile razposlane po vsej Franciji in kasneje, ko se je začelo njegovo češčenje, po Evropi. 25. avgusta 1298 pa so krsto položili v zlato skrinjo za oltar. V 15. stoletju  je bil grob uničen s strani angleške vojske.

Postopek za imenovanje kralja Ludvika IX. za svetnika je bil zelo hiter. Že v času njegovega življenja so ga ljudje oboževali in zato se je takoj po njegovi smrti začel proces, da bi ga razglasili za svetnika. Hkrati pa se je ob njegovih posmrtnih ostankih zgodilo več čudežev.

Leta 1272 je tako francosko plemstvo vložilo prošnjo za kanonizacijo in 1275 je papež odprl uradni postopek. Plemstvo je sicer želelo pospešiti sam proces, vendar se je papež držal protokola. 27 let po njegovi smrti, ko je vladal Ludvikov vnuk Filip IV., je na slovesnostih v avgustu leta 1297 papež Bonifacij VIII. Ludvika IX. razglasi za svetnika.

To dejanje je imelo tudi velik vpliv v politiki – francoska rodbina Kapetingov je z njim dobila še pomembnejše mesto med evropskimi rodbinami.


 

Sv. Ludvik –zavetnik OFS

Br. Robert Bahčič, OFM

 

Tudi Ludvik je bil povprečen človek in kristjan v prvem delu svojega življenja. Pri tridesetih letih doživi posebno milost, ko ga obišče bolezen. In ko je bil skoraj že mrtev, mu prinesejo v bližino njegovega telesa del Jezusovega križa, njegove trnjeve krone ter žeblje trpljenja in ko se ga s tem dotaknejo, čudežno ozdravi (leto 1244). Sledi zaobljuba, da bo svoje moči usmeril v osvoboditev svetih krajev. Prej pa je moral razčistiti tudi s samim sabo ter s papeži, ki so mu pisali kar obširne bule. Vse ni šlo tako gladko. Ludvik je bil precej trmast in samosvoj.

Ne smemo misliti, da je bil Ludvik v začetku svojega kraljevanja zelo cerkven in da je spoštoval papeževe besede in navodila. (Papež Gregor IX. mu je podelil spregled od krvnega sorodstva, četrto koleno, da se je lahko poročil z Margherito. )

Ne smemo pozabiti na pomen in mesto, ki ga ima OFS v Cerkvi. O tem nam jasno spregovorijo prvi trije členi Vodila OFS. Red je nastal po Božji volji ter po navdihu Svetega Duha. In če je temu tako, vemo, da to pomeni, da morajo člani imeti popolno ljubezen do Boga, do vseh njenih stvari in seveda do Cerkve. Papež Pij XII. je dejal: »Da bratje in sestre OFS niso že popolni, kadar vstopijo v red, ampak to lahko in morajo postati v bratstvih, ki so šola krščanske popolnosti, izvirnega Frančiškovega duha, pogumnega in močnega dejanja za izgradnjo Kristusovega telesa.« (R. Vicidomini, Razlaga Vodila FSR, st. 17)

Nihče ni popoln in zato moramo v šolo popolnosti. Tako tudi francoski kralj Ludvik. Mogoče si mislimo, da je bil kralj Ludvik že od samega začetka pokoren papežu ter njegovim povabilom in klicem, da stopi v bran katoliški Cerkvi in se bori proti albižanom (trdijo sta dve počeli: dobro in hudo). Papež Gregor IX., je z bulo 6. aprila 1234, pisal kralju Ludviku IX. in ga prosil ter opominjal, da naj hodi po stopinjah svojih prednikov, zlasti po stopinjah njegovega očeta Ludvika VIII., ki je celo trikrat vodil odprave proti albižanom. 6. novembra 1234 mu je zopet pisal bulo in ga vabil k boju proti nevernikom. Ludvik tudi tokrat ni šel.

Pri Ludviku IX. moramo jasno ločiti dve obdobji:  pred letom 1244 in po tem letu.

Kralj Ludvik IX. je bil steber francoske monarhije ter »utemeljitelj močne pravne in finančne uprave. Za vse čase je zgled krščanskega kralja in viteza, ki je pravičnost združeval z usmiljenjem, ki je trdno branil tradicionalne pravice pred samovoljo papežev in nepokorščino vazalov.« (Zgodovina Cerkve 2, st. 272).

(Leta 1244 je Jeruzalem bil spet izgubljen za kristjane. Papež Gregor IX. se je trudil, da bi pridobil na svojo stran evropske vladarje, a mu ravno uspelo. Decembra 1244 se je na križarsko vojno odpravil kralj Ludvik IX. 1248 se je začela šesta križarska vojna, ki jo je podprl papež Inocenc IV. Kralj Ludvik je doživel zmago in tudi poraz. Znašel se je tudi v ujetništvu. Leta 1265 gre na sedmo križarsko vojno. Čez pet let umre pred Tunisom.)

Papeštvu je nekako uspevala združevalna moč, a križarske vojne so mu prinesle bolj negativni, kakor pozitivni pomen.

Leta 1244 se je rodil nov Ludvik, spreobrnjen, svet, spokoren. Spreobrnjenje je dar, je nekaj radikalnega. Sem pripravljen na tako spreobrnjenje? Od tega trenutka dalje so se odnosi s papežem popolnoma spremenili. Od tedaj naprej bo samo v službi Cerkve, papeža in kristjanov v Sveti deželi.

Sedaj ga papeži v svojih bulah začnejo hvaliti. Po teh dogodkih preobrata mu papeži začnejo zaupati v varstvo beraška redova: dominikance in manjše brate. V buli z dne, 12. oktobra 1256 papež posebej zapiše in prosi Ludvika, da v Franciji brani ter zaščiti omenjene redove pred obrekovalci. Ta bula ni bila poslana samo kralju, ampak tudi škofom. Tako je kralj Ludvik postal zaščitnik omenjenih beraških redov. Ta ista naloga in skrb, ki ju je papež zaupal in naložil kralju Ludviku, se ponavlja kot stalnica v njegovih bulah.

Že takoj po smrti, 25. avgusta 1270, so papeži začeli razmišljati o njegovem svetništvu in zato je papež Gregorij X. naročil kardinalu Simonu, da preišče njegove zasluge in čudeže.

 

Vrnimo se k začetnemu vprašanju: Zakaj in kako pride do tega, da je kralj Ludvik postal zavetnik OFS?

 

Bollandisti pravijo, da ni bil del reda spokornikov, ker ni živel po Vodilu Memoriale propositi iz leta 1221.

Življenje spokornikov je določalo, da so morali nositi predpisano vrvico in oblačilo. Bistvo spokornikov je bilo, da so se po grešnem življenju vrnili k Bogu ali pa so bili tisti, ki se niso nikoli od Boga oddaljili, ampak so se hoteli z njim še tesneje povezati. V kateri kategoriji vidimo kralja Ludvika? Njegovo življenje je potrebno postaviti v dve obdobji: pred leto 1244 in po tem letu, ko se je vrnil v življenje.

Pred letom 1244 kralj Ludvik ni imel namena, da bi bil križar in da bi v vsem ubogal papeževe besede, prošnje, opomine, ki jih je prejemal po najrazličnejših bulah. Tvegal je celo izobčenje, kakor cesar Friderik II. Zopet vidimo, da brez božjega posega ne gre.

Križar postane leta 1244. Leta 1247 gre na križarski pohod. Poleg pohodov je začel graditi tudi samostane v Parizu, ne samo za manjše brate in dominikance, ampak tudi za begine in tretjerednike. V razne samostane je sam hodil k bogoslužju, petju hvalnic, mašam.

Že za časa njegovega življenja je generalni kapitelj manjših bratov v Narboni, leta 1260, dovolil privilegij, da se vsako leto spomnijo pri mašah dobrotnikov reda. Določili so dva dobrotnika reda in sicer papeža Inocenca III. in Gregorja IX., zraven pa še kralja Ludvika, ki je bil takrat še živ. Ta isti privilegij je potrdil generalni kapitelj leta 1292, ki so ga manjši bratje obhajali v Parizu.

 

 

Liturgični koledarji

 

V liturgičnih koledarjih manjših bratov najdemo liturgični spomin na sv. Ludvika v padovanskem misalu manjših bratov, ki se nahaja v Jeruzalemu, datirajo ga pred letom 1450, kjer beremo: »De beato Ludovico rege.«

Prav tako v knjižnici presvetega Odrešenika v Jeruzalemu, v lekcionarju manjših bratov, najdemo praznike svetnikov iz tretjega reda. Med temi svetniki so omenjeni: sv. Ludvik, sv. Elizabeta in sv. Elzearij.

Tudi v kodeksu iz knjižnice Rosenthal v Munchnu iz leta okrog 1400 najdemo imena prvega in drugega reda ter tudi seznam blaženih in svetih iz tretjega reda: sv. Ludvik, francoski kralj; sv. Elzearij, duhovnik; sv. Homo buono, odvetnik iz Cremone; sv. Elizabeta, hči madžarskega kralja. Tem imenom sledi še 30 imen blaženih tretjega reda.

š š

Velike pomembnosti pa so tudi freske, ki se nahajajo v spodnji baziliki sv. Frančiška, v kapeli sv. Martina in so delo Simona Martinija. V tej kapeli lahko vidimo freski sv. Ludvika in sv. Elizabete. Zraven teh fresk je še ena, za katero so mislili, da je sveta Klara, a najnovejša raziskovanja so pokazala, da je to freska bležene Isabele, rodne sestre sv. Ludvika.

Tudi v Firencah, v baziliki svetega križa, se nahaja freska sv. Ludvika, ki jo je naslikal Giotto (1266-1336). Jasno pa je potrebno povedati, da so mu pas, cingul, dodali v XIX. stoletju, ker ga v začetku 13. stoletja sporokorniki še niso uporabljali.

š š

 

Zgodovinar in manjši brat Luca Wadding v 16. stoletju piše, da so v Galiji spokorniki iz tretjega reda molili, na čast sv. Ludviku, posebno molitveno bogoslužje. Posebna je bila tudi antifona za Magnificat.

 

»Ludovicus ne mollescat,

et securum iter agat,

inter mundi discrimina,

se Francisco associat,

ut gressus suos dirigat

sub Poenitentium Regula.«

 

(Da se Ludvik ne bi pomehkužil
in hodil po varni poti
med nevarnostmi tega sveta,
se pridruži Frančišku,
da svoje korake usmeri
pod Vodilom za spokornike.

Da se Ludvik ne pokvari
in po pravi poti hodi,
da ne pade v past sveta,
se Frančišku on pridruži,
in usmeri si korake
k Reguli spokornika.

prevod p. Miran Špelič)

 

Iz tega sledi, da je sv. Ludvik bil spreobrnjenec, spokornik, ki je prešel iz lepega in grešnega življenja v strogo življenje, katero se je zahtevalo od tistih, ki so sprejeli Vodilo spokornikov (Poenitentium Regula).

Ni dvoma, da iz vsega tega ne bi mogli sklepati, da je kralj Ludvik vstopil v tretji red sv. Frančiška in ne k dominikanskim tretjerednikom. To dejstvo je podkrepljeno s tem, da so vsi trije redovi slovesno in s posebnim praznikom obhajali sv. Ludvika, kot privrženca oziroma tistega, ki je hodil po stopinjah sv. Frančiška. Tukaj Luca Wadding omenja bulo »Cum a Nobis petitur« od papeža Pavla III. iz leta 1597, kjer ga papež prišteva med svetnike iz tretjega reda ter manjšim bratom daje posebne ugodnosti ob njegovem prazniku.

Wadding tudi poudarja, da je kralj Ludvik imel enako rad tako manjše brate, kakor dominikance. Sam Ludvik je dejal, če bi mogel razdeliti svoje telo na dva dela, bi vsak red dobil en del. A ker ni mogel vstopiti v nobenega od teh dveh redov, je izbral tretji red sv. Frančiška. Povezanost z dominikanci in manjšimi brati je posebej izrazil njegov sin kralj Filip, ki je določil, da se na praznik sv. Ludvika, bogoslužja udeleži 60 dominikancev in 60 manjših bratov.

Minoritski brevir, iz leta 1741, določa za praznik sv. Elizabete in sv. Ludvika dvojno bogoslužje prvega reda z osmino. To je veljalo samo za tretjeredenike, čigar zavetnika sta. Za vse ostale je bilo dvojno višje bogoslužje. Nek priročnik iz leta 1741 pravi, da sta omenjena svetnika imela dvojno bogoslužje prvega reda z osmino samo zato, ker sta zavetnika tretjega reda.

Tretji red, bodisi svetni kakor regularni, ni nikoli pozabil na ta dva svetnika skozi zgodovino. Tudi v Generalnih statutih italijanskega tretjega regularnega reda iz leta 1551 najdemo v poglavju, ki govori o bogoslužju, da molijo posebne ure na čast Materi Božji, svetega Petra in Pavla, sv. Frančiška, sv. Ludvika in sv. Elizabete. Da sta ta dva svetnika pogosto omenjena takoj za sv. Frančiškom pove, da sta bila glavna svetnika reda in tudi zavetnika.

Nekako se je delilo mnenje, da je sv. Elizabeta zavetnica ženske spokornike in sv. Ludvik za moški del. To so sklepali, ker se je na pečatu generalnega ministra tretjega regularnega reda nahajala podoba sv. Ludvika. Oblečen je bil kot kralj, z žezlom v desni roki in z žeblji ter trnjevo krono v levi roki, simbola trpljenja, ki sta že vseskozi del pečata reda.

 

Francesco Bordoni, glavni zgodovinar tretjega regolarnega reda, 25. april 1595 – 7. avgust 1671, tudi generalni minister reda, zatrjuje, da prvi koledar reda iz leta 1475 prinaša praznike svetnikov in njihove osmine in med temi sta: sv. Ludvik, francoski kralj in sv. Elizabeta, kraljica Madžarske. Tudi v koledarju iz leta 1648 se bere, da sta omenjena svetnika zavetnika reda s praznikom dvojenga prvega reda ter z osmino. (ordinis duplex primae classis). Tudi v Kostitucijah reda iz leta 1647 je bilo zapisano, da sta zavetnika reda sv. Ludvik, francoski kralj in sv. Elizabeta, hči madžarskega kralja Andreja. Tudi vsi kasnejši dokumenti reda potrjujejo že zapisano in povedano o dveh temeljnih svetnikih reda ter o tem, da sta tudi njuna zavetnika.

V Generalnih statutih, ki jih je leta 1613 potrdil papež Pavel V., je bilo določeno, da je imel glavni pečat generalnega vizitatorja podobo Križanega ter na eni strani podobo sv. Frančiška in na drugi sv. Ludvika. Nekaj podobnega je bilo določeno tudi v Konstitucijah iz leta 1773.

Tudi v novejšem času najdemo oba zevetnika Frančiškovega tretjega reda v dokumentih Tretjega regularnega reda (TOR). Konstitucije TOR-a iz 1929 in 1971 ponavljata, kdo je zavetnik reda. Tudi v najnovešjih Konstitucijah reda iz leta 1991, člen 6. in Generalni Statuti reda iz 1991, člen 50., govorita o sv. Ludviku in sv. Elizabeti kot zavetniku reda.

Konstitucije TOR, člen 6.: “Tretji Regularni red sv. Frančiška je pod zaščito Marije Brezmadežne. Za svoja zavetnika časti sv. Ludvika in sv. Elizabeto.”

Generalni statuti: člen 50.: “Vsako leto s posebno slovesnostjo obhajamo praznik Brezmadežnega spočetja, zavetnico reda (generalni kapitelj iz leta 1645, ki je bil v Toledu, je izbral Brezmadežno za zavetnico velike Frančiškove družine in zapovedal vskoletno slovesno obhajanje bogoslužja za vse redove). Obhajamo tudi praznik blaženega očeta Frančiška in sv. Klare, sv. Ludvika, kralja in sv. Elizabete. “

Kaj pa v Vodilu OFS iz leta 1978? Imamo kakšno omembo omenjenih zavetnikov? Še v zadnjih dokumentih iz leta 1883 sta bila omenjena in vse do današnjih dni. Potem pa je nekaj, kar je nerazložljivo in nepojmljivo, da je v serafinskem koledarju, če pogledate v naše brevirje, razlika v praznovanju teh dveh zavetnikov. Za sv. Elizabeto piše: »Sveta Elizabeta Ogerska, zavetnica III. reda; slovesni praznik oziroma praznik.«  Za svetega Ludvika piše: »Zavetnik III. reda, obvezni god.«

Zakaj takšna razlika? (tako piše v Bogoslužnem koledarju Katoliške Cerkve v Sloveniji.)

Na koncu lahko z gotovostjo rečemo in potrdimo, da je bil sv. Ludvik na poseben način prisoten v Frančiškovih redovih in da so se mu bratje in sestre na poseben način priporočali, ga častili in slavili. Njegov zgled, vera in zaupanje v Boga ter tudi skrb za sočloveka in državo na poseben način nagovarjajo in kličejo k posnemanju slehernega človeka in vsakega kristjana.

 

 

 

 

Literatura:

Jacques Le Goff, San Liugi, Piccola Biblioteca Einaudi, 2010.

Gabriele Andreozzi, Elisabetta e Lodovico i santi patroni del terzo ordine di san Francesco, Analecta TOR 26/157 (1995), st. 307-379.

Vittorio Moretti, Constitutiones generales TOR secondo il manoscritto A e il manoscritto B (1647), Analecta TOR 26/156 (1995), st. 151-251.

 

 

 

 

 

 






Vrni se na prvo stran